Kulturna dediščina. Tisto, kar nekoga ali nekaj naredi drugačnega, prepoznavnega, sebi lastnega. Kulturne dediščine se morda zavemo skozi podobe, vendar kulturna dediščina, kulturna tradicija ni le zamrznjena slika v času, ni samo podoba, je mnogo več.
Kje so korenine podobe? Ko smo na različnih gostovanjih in razstavah predstavili stole linije Massimo, je navadno najprej pozornost pritegnil stol Massimo Z2, to je zložljiv masiven stol, ki ima na naslonu odprtino za oprijem v obliki srčka. Srček je pomenil prvo asociacijo, prvi stik z (alpsko) tradicijo, pravzaprav z detajlom tradicionalne oblike. Seveda lahko izdelek, kot je stol, bolj ali manj spominja na tradicionalno obliko, vendar oblika sama po sebi nikoli ni izhodišče ali vodilo pri zasnovi našega pohištva. Tisto, kjer se naše oblikovanje sreča s tradicionalnim, sta logika konstrukcije in logika uporabe, saj tradicionalno logika oblikovanja uporabnih predmetov, kar je tudi pohištvo, izhaja ravno iz logike konstrukcije in logike uporabe. Dekorativni elementi so poljubni.
Pri zasnovi izdelkov tako ne izhajamo iz oblike, ki jo nosijo tradicionalni izdelki. Smisel ohranjanja tradicije in obeleževanja dediščine vidimo v ohranjanju »korenine«, načina nastajanja oblike in ne v ohranjanju oblike same po sebi. Tako na primer, je pri zložljivih stolih, ki imajo v naslonu odprtino, ki služi za oprijem za lažje prestavljanje stola, oblika te odprtine lahko poljubna. – To je vprašanje dekoracije. Konstrukcija stola, ki naj se zloži pa ne more biti poljubna. Seveda pa je ta ista konstrukcija izhodišče za oblikovanje nekaj tipov zložljivih stolov. Torej oblika izdelka, ki sledi izhodiščni konstrukciji lahko ima nekaj variant, na primer Massimo Z1 in Massimo Z2 za zložljiv stol z naslonom za hrbet, a je prostora še za kakšnega! Odprtina na naslonu stola Massimo Z2, ki je srček, seveda zbudi največ asociacij na tradicijo, vendar ta stol ni nič bolj tradicionalen od enakega z drugačno lino na naslonu (okroglo, trikotno, v obliki grba, tri vzporedne luknje za nameščanje prstov v naslon za enostavno prenašanje itd.).
Povezava s tradicijo je tudi v izbiri materiala, v spoštovanju praktičnosti in ohranjanju uporabne vrednosti: Vedno začnemo pri tem, kako in v kakšnem kontekstu se izdelek lahko uporablja, kdo ga potrebuje, kaj naj izdelek zato ponudi itd. Pohištvo razvijamo in oblikujemo tako, da do izraza prihajajo povezanost konstrukcije in oblike ter prilagoditve spremembam navad in potreb uporabnika v njegovem življenjskem ciklu. Zasnova pohištva nikoli ne izhaja iz oblikovno všečnega že znanega izdelka. Vsaka linija, ki jo izoblikujemo ima svoj slog, ki se navadno izoblikuje glede na koncept bivanja, ki ga želimo z njo podpirati in glede na posamezne specifične lastnosti, kot na primer lahkost, zložljivost itd.